Ekrams apiterapevtska pustolovščina
Zgodovinski pogled
Simbolizem medu
Piše: Nina Ilič
Vir: Chevalier, J. (1994). Slovar simbolov : miti, sanje, liki, običaji, barve, števil. Ljubljana : Mladinska knjiga
Med je že od nekdaj veljal za praživilo, pogosto v tesni povezavi z mlekom. Je hkrati hrana in pijača ter izjemen simbol obilja, izpolnjenosti in predvsem sladkosti – kot nasprotje grenkobi žolča. Od sladkorja se razlikuje ne le po izvoru, temveč tudi po simbolni razsežnosti: med preobraža darove narave in razkriva tisto, kar je človeku pogosto zakrito. V vseh mitičnih obljubljenih deželah, pa tudi v izgubljenih pradomovinah, iz katerih je bil človek pregnan, tečeta med in mleko kot prispodobi idealnega bivanja. Tako vzhodne kot zahodne svete knjige obema živiloma pripisujejo poseben pomen ter ju pogosto opisujejo s sorodnimi izrazi, ki lahko simbolno prehajajo tudi v erotične pomene. Takšna je dežela Kanaancev, predvsem pa takšen je med kot prispodoba nesmrtne ljubezni v Visoki pesmi:
Strd kaplja iz tvojih ustnic, nevesta,
med in mleko je pod tvojim jezikom …
Prihajam v svoj vrt, moja sestra, nevesta,
trgam svojo miro s svojim balzamom,
jem svoje satovje s svojim medom,
pijem svoje vino s svojim mlekom.
In v Izaijevih prerokbah:
Glej, devica bo spočela
in rodila sina,
ki ga bo imenovala Emanuel.
Kislo mleko in med bo jedel,
dokler ne bo vedel
zavračati hudo in izbirati dobro.
Podobno simboliko zasledimo tudi v Vedah, kjer je med čaščen kot oplojevalno načelo, vir življenja in nesmrtnosti – v tesni navezavi z mlekom in somo. V tem kontekstu je med primerjan celo s spermo oceana, z Velikim vseobličnim mlekom, ki ponazarja prvobitno enost in rodovitnost kozmosa:
Tako kot čebele, ki delajo sok,
zlivajo sok v sok,
tako se v meni, o Ašvin,
v mojem bitju, krepi sijaj …
Tako ko se muhe kopljejo v soku,
v tem soku,
tako se v meni, o Ašvin, krepijo
ostrina, sijaj, sila in moč.
O Ašvin, zalij me s sokom čebele,
o gospodar blišča,
da bom ljudem poslal
besedo, polno sijaja.
Tudi v keltski tradiciji ima med poseben pomen – kot ključna sestavina medice, pijače nesmrtnosti. V starodavnem besedilu, verjetno nastalem še pred prihodom krščanstva, se omenja »hrana iz hiše z dvema čašama«, kar simbolično predstavlja mleko z okusom medu – edino hrano, ki jo zauživa Eithne. Med kot osnova medice ponazarja obilje in večnost, saj naj bi ta božanska pijača v potokih tekla na onostranstvu. A med nosi tudi svojo senčno plat – njegova sladkoba je lahko varljivo zapeljiva. Tako se v Knjigi pregovorov med cedi z ustnic tujke, simbolu zapeljevanja in pogube; podobno zvenijo besede priliznjenca, ki vabijo v past. Med postane muholovec – privlačna vaba, ki ji podležejo le lahkoverni in nepremišljeni
Simbolni pomen medu kot edinstvene hrane je prerasel fizično raven in se razširil na področja spoznanja, modrosti in razodetja. Le izjemna bitja, tako v tem kot onostranem svetu, se smejo hraniti z medom – kot s hrano izbranih. V kitajskem izročilu je med povezan z elementom zemlje in s predstavo središča sveta; zato so morali biti cesarju postreženi z omakami iz medu, ki so poosebljale harmonijo in stabilnost. V grški tradiciji pa se pripoveduje, da se je Pitagora, podobno kot keltski junaki, hranil izključno z medom, kar odraža njegovo zavezanost čistosti in višjim duhovnim ciljem.
Psevdo Dionizij Areopagit primerja božanske nauke z medom – ker očiščujejo dušo in ohranjajo notranjo celovitost. Med v tem kontekstu simbolizira versko kulturo, mistično spoznanje, duhovno bogastvo in razodetje, namenjeno le posvečenim. Vergil ga opisuje kot nebeški dar rose – slednja pa kot simbol vpeljevanja v skrivnosti bivanja. Med tako predstavlja najvišjo obliko duhovne blaženosti, stanje nirvane in popolne notranje sladkosti, ki odpravlja trpljenje. Med kot spoznanje postaja temelj resnične človeške in družbene sreče.
V številnih starodavnih kulturah je med igral pomembno vlogo v obrednih, duhovnih in zdravilnih praksah. Atenci so, denimo, Veliki kači darovali medene kolačke, da bi ostala v svojem skrivališču – med je bil tako dar pomiritve in zaščite. V islamski tradiciji, zlasti v haditih al-Buharija, se med pojavlja kot brezprimerno zdravilo – panaceja, ki preroku vrača zdravje, slepim vid, bolnim moč, in celo oživlja mrtve.
Pri ameriških staroselcih, denimo pri indijanskih plemenih, ima med izrazito vlogo znotraj medicinske mitologije. Don C. Talayesva, hopijski poglavar iz Arizone, pripoveduje, da šaman med zimskim solsticijem varuje med in moko kot ključni sestavini obredov, ki služijo očiščenju in krepitvi plodnosti. Ta pripoved potrjuje, da Hopiji medu pripisujejo očiščevalno in rodovitnostno moč – povsem v skladu z univerzalnim simbolnim pomenom, ki smo ga zasledili doslej.
Med ima tudi iniciacijsko vlogo. Porfirij v delu O votlini nimf poroča, da se pri leontinskih iniciacijah novinci niso umivali z vodo, temveč z medom – šele nato so opravili ritualno čiščenje. Med se je uporabljal tudi za očiščenje jezika grešnika. Podobne prakse najdemo v Mitrovi misterijski religiji, kjer so inicianti uživali med in si z njim umivali roke – kot del prehoda v posvečeno stanje.
Za mistično bratovščino bektašijev, ki pripada šiitski smeri islama, med predstavlja hak – transcendentno resničnost, končni cilj vsake duhovne poti. V tem izročilu med simbolizira združitev človeka z božanskim, izpolnitev v stanju fani, kjer se zavest razblini v božje in izgine celo občutek bolečine. Podobno simboliko najdemo tudi pri zgodnjekrščanskem mislecu Klemenu Aleksandrijskemu, pri katerem med predstavlja spoznanje, medtem ko v orfični tradiciji pomeni modrost. V budizmu pa je med povezan z doktrino samega nauka: »Moj nauk je kakor med – začetek je sladek, sredina je sladka, konec je sladek.« Zaradi svoje popolnosti je med postal tudi naravna daritev – simbol zaščite, pomiritve in notranje popolnosti.
Sredozemska kulturna izročila, zlasti grška, združujejo vse te pomene v celostno simboliko. Med je hrana, ki navdihuje – zato naj bi Pindaru prinesel pesniško moč, Pitagori pa dar znanosti. Grška religiozna misel razume med kot simbol življenja in smrti, budnosti in otrplosti: med prinaša miren, trden spanec, a hkrati tudi jasen vid. V tem nasprotju – med temo in svetlobo, smrtjo in preporodom – prepoznavamo arhetipski vzorec iniciacijskih obredov, ki vodijo k notranji preobrazbi in duhovnemu razsvetljenju.
