Z vsakim gibom se zavedaš svoje neverjetne moči – mišice pod kožuhom se napnejo, ko se premikaš skozi gosto podrast. Tvoje oči se svetijo v mraku, ušesa lovijo vsak šum, vsako šelestenje listja, ki ga premika veter. Nenadoma zavohaš sladek, težek vonj medu. Čebele brenčijo v ritmu gozda, njihova prisotnost napoveduje bližino čebelnjaka.

Pred teboj je ovira – visoka mrežasta ograja, ki te ločuje od sladkega zaklada. Neodločno se vzpneš in previdno nasloniš šapo nanjo. Čakaj – šapo? Ja, šapo! Končno se popolnoma zaveš – si mogočen medved!

Napolni te val energije, divja svoboda, ki se prebuja v tvojem telesu. Tvoj svet je zdaj svet zveri, svet pragozda, svet nagonov in preživetja. Pogled ti zdrsne proti tlom in – tam je! Luknja v ograji.

​

Spretno in neslišno se splaziš skoznjo, vsak tvoj gib je natančen, uravnovešen. Zdaj nič več ne stoji med tabo in čebelnjakom. Previdno stopaš naprej, srce ti razbija …

Panji niso težki, z močnimi šapami jih zlahka potegneš iz ohišja in jih odpiraš. Au! Prvi pik. Au! Au! Au! Drugi, tretji, deseti, petdeseti pik … Vse več čebel se neusmiljeno zaganja vate. V samo treh sekundah jih je na tisoče vse naokrog, kot bi bil ujet v oblak iz čebel. Skušaš se jih otresti, a jih je toliko, da ne vidiš ničesar pred seboj. Hitro! Z vso silo se poženeš v beg, stran od tisočerih žel. Ko prigalopiraš do jezera brez pomišljanja skočiš vanj. Oblije te osvežujoči hlad in lesket nečesa s krili v vodi, zato za hip zapreš oči.

 

Ko jih spet odpreš ugotoviš, da si tu že bil.